Get Adobe Flash player

O PTIČJIH PAJKIH

Ptičji pajki so očarljiva bitja, katerih popularnost se je razvila v sredini devetdesetih let. Lahko bi jim rekli tudi novodobni hišni ljubljenčki, vendar raje uporabljam izraz "naravni dragulji". Današnji tempo življenja je vse hitrejši, zato nam za vse prevečkrat zmankuje časa celo za najbolj tradicionalne hišne ljubljenčke kot so recimo psi in mačke.


Prav zaradi tega so ptičji pajki dobra izbira, saj ne zahtevajo veliko našega časa in pozornosti in nenazadnje tudi denarja.


Poleg tega pa lahko v njihovi družbi uživamo veliko let, saj samicenekaterih vrst ptičjih pajkov dočakajo tudi do 34 let. Predvsem v preteklosti so ptičji pajki veljali za nevarne, agresivne živali, vendar danes vemo da temu ni tako, pomembno je le spoznati njihovo naravo, se podučiti o posameznih vrstah ter jih obravnavati s spoštovanjem.

Vstopite v njihov svet. Presenečeni boste, česa vsega še niste vedeli o njih in koliko zanimivega nam pravzaprav lahko ponudijo.

Dobrodošli !!


PTIČJI PAJEK NI TARANTELA

Ptičje pajke pogosto gojimo v terarijih/insektarijih in so zelo priljubljena »hišna žival«. Ne smemo jih zamenjevati s tarantelami, recimo istrsko tarantelo (Lycosa tarentula). Problem je, ker jim američani ljubiteljsko pravijo »Tarantulas«, ker so priseljence iz evrope zaradi velikosti spominjali na prej omenjeno tarantelo in to je zavedlo že precej ljudi, da uporabljajo napačna imena. Ptičji pajki sicer spadajo v družino Theraposidae; tarantele pa v družino Lycosidae - to so pajki volkci, znana vrsta je Hogna radiata in naša Lycosa tarentula Slika in številne druge. Čez dan tiči tarantela, naš največji, do 3 cm velik pajek v globoki jamici, ponoči pa gre v hladu na lov na različne žuželke. Ime ima naš volkec po italijanskem mestu Tarentu v Apuliji, kjer so v srednjem veku verovali, da ima ta pajek strašen strupen pik in so plesati zato obredni ples "tarantelo". V resnici njegov ugriz primerjajo z pikom čebele.

 Sistematika več kot 35000 vrst pajkov je zapletena in se še spreminja. Ptičjih pajki: Animalia – Arthropoda – Arachnida – Araneae - Mygalomorphae - Theraphosidae. Družina Theraphosidae,Thorell,1869 šteje preko 950+ znanih vrst v 13 poddružinah, najbolj znani rodovi v hobiju so : Acanthopelma, Acanthoscurria, Aphonopelma, Avicularia, Brachypelma, Brazilopelma, Bonnetina, Ceratogyrus, Chaetopelma, Chromatopelma, Citharischius, Cyriocosmus, Cyriopagopus, Ephebopus, Grammostola, Haplopelma, Hysterocrates, Ischnocolus, Lampropelma, Lasiodora, Megaphobema, Nhandu, Pamphobeteus, Poecilotheria, Selenocosmia, Stromatopelma, Theraphosa, Vitalius, Xenesthis.


ZGODOVINA

Leta 1705 je ga. Merian na potovanju po Surinamu videla pajka, ki se hrani s ptičem. Kasneje je to informacijo potrdil g. Bates, ki je tudi narisal pajka pri hranjenju. Slika je obkrožila svet in začelo se je govoriti o ptičjih pajkih. Čeprav so  ptičji pajki sposobni uplenit tudi ptiče, pa je takšen obrok bolj izjema nekaterih drevesnih vrst.

 Prvega ptičjega pajka je opisal Carl Linneaus leta 1758 kot Aranea avicularia, danes je v rodu Avicularia ( avis = ptič). So predstavniki najstarejših in največjih pajkov na svetu. Živijo v tropih in subtropih; v zemeljskih rovih ali na drevesih, najpogosteje v tropskih deževnih pragozdovih. Talne vrste živijo v podzemnih rovih, drevesne vrste pa si naredijo skrivališče iz pajčevine in listov ali vejic. Samo nekaj vrst je človeku nevarnih, so nočne živali, plen obvladajo predvsem z močjo, vendar vseeno pri tem tudi uporabljajo strup, ki žrtev hitro ohromi. Hranijo se z žuželkami, pa tudi z manjšimi plazilci in včasih celo ptiči ali sesalci. Največji dosegajo impresivne velikosti - do 12 cm dolgo telo in razpon nog do 33cm. Med rastjo se levijo in takrat se preskrbijo s hrano in vodo in se umaknejo na vlažno mesto; v tem obdobju so ranljivi. Dočakajo od 10 do 34 let. Imajo tudi nekaj naravnih sovražnikov, od človeka do koatija (rdeči nosati medved iz družine rakunov). V Evropo, tudi v Koprsko pristanišče so najprej prišli s pošiljkami banan in eksotičenga sadja z ladjami. 

Ker so v naravi mnoge vrste že ogrožene, tudi zaradi potreb trgovine z malimi živalmi, je zelo pomembno, da kupujemo v ujetništvu gojene pajke, razen izjemoma, če nabavimo redko novo vrsto z dovoljenjem Ministrstva za okolje s papirji CITES za potrebe razmnoževanja, javnih akvarijev oz. zoojev ali znanstvenih opazovanj. CITES je kratica za »The Convention on International Trade in Endangered Species«, gre za mednarodno evidenco o ogroženih vrstah, prvi rod ptičjih pajkov, uvrščen na seznam CITES II je bil rod Brachypelma, vrsta B. smithi leta 1985. To pomeni, da je mehiška vlada omejila število legalno izvoženih osebkov te vrste. Ker to podraži živali, se žal pojavlja ilegalna trgovina, ki izjemno ogroža prizadeto vrsto, a to je splošen problem, zato vsaka pravna država potrebuje carinike in živalsko policijo. Vedno zato kupujmo ptičje pajke, ki imajo CITES papirje oz. je znano njihovo poreklo.

Avtor:
Damir Ipavec